Sama se bojujem že kar nekaj let z motnjami v prehranjevanju. Do nedavnega sem kar obvladovala situacijo, zadnjih nekaj tednov pa kar bruha iz mene in me je prekleto strah, da zaidem spet v to zagamano spiralo, ki nima ne konca ne kraja. Bolj kot spirala je začaran krog, ki pride na dan ko se le malo prepustišin ne obvladuješ okolja. Strah me je, strah pred peklom, ki sem ga enkrat že dala skozi. Zanimivo pojavil se je ob problemih v službi napetostjo doma ..... Zelo pridno skrivam predusem pred domačimi in se počutim tako krivo, tako brezmočno. Sram me je, da sem ponovno nasedla tej "bolezni modernega sveta". Vemo da motnje prehranjevanja so različne: anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje. No moj problem je prav zadnji, kompulzivno prenajedanje, počutim se grozljivo, umazano, čeprav okolici ne škodujem, škodujem le sami sebe. Kaj zdaj. Žalostno je tudi to, da v N.G. se nimam kam obrniti, kajti za odrasle osebe ni ustanove katera bi pomagala, napotili so me v šolo hujšanja. V šolo hujšanja, ki poučuje neka tipinja, ki nima 53kg in nima pojma kako se počuti človek, ki je prekomerno "nahranjen" njene besede: "ja se je potrebno potrudit in zdržat." ČE pa ne moreš zdržat, če se pa ne moreš potrudit, a misliš, da če bi bilo tako preprosto ne bi že sama zdržala in se potrudila. Kaj je najbolj žalostno v vsem tem, da se zavedaš kaj delaš in ne moreš nehat. Rada bi se osvobodila te teže zavedno in normalno zaživela. Vrjamem, da mi bo nekega dne uspelo.
